Prvič sem videla slap Boka povsem po naključju. Bila sem na poti proti Bovcu, cesta se je vila med hribi, in kar naenkrat sem ga zagledala. Ogromen, kot bi padel iz neba. Voda se je zlivala po beli steni, tako močno, da se je že od ceste slišal tisti globok, naravni zvok – mešanica moči in miru.

Ustavila sem se na razgledni točki in nekaj minut samo stala. Tisti občutek, ko stojiš tam, pa ne veš, ali bi govoril ali samo gledal. Slap Boka te res utiša. Ni samo pogled. Čutiš vibracijo v prsih, veter, ki ga dviga voda, kapljice, ki jih nosi zrak.

Naslednji dan sem se odločila, da grem bližje. Pot ni dolga, ampak kar zahteva malo kondicije. Najprej makadam, potem gozd, potem strmina, kjer ti dihanje uide. A ko prideš gor in se slap pokaže v celoti, vse pozabiš. Voda pade več kot sto metrov, čisto naravnost dol, kot bi se nebo razlilo po skali.

Najlepše pri slap Boka pri Bovcu v Soški dolini je to, da se nikoli ne pokaže enako. Spomladi je mogočen, glasen, divji – voda buta z vso močjo sneženja z Kanina. Poleti se umiri, postane tanjši, bolj eleganten, skoraj nežen. Jeseni pa ima tisto posebno barvo, ko se sonce zniža in vse dobi zlat odtenek.

Tam zgoraj sem sedela skoraj uro. Samo poslušala sem. Nobene glasbe, nobenih misli. Samo voda in zrak. In čeprav sem bila sama, sem se počutila, kot da sem del nečesa ogromnega. Slap Boka ima to moč. Spomni te, da narava ne potrebuje filtrov, da je popolna takšna, kot je.

Ko sem se vračala proti dolini, sem se še enkrat obrnila. Slap se je bleščal v soncu, kot da se poslavlja. In sem si rekla: vrnem se. Ker take energije ne doživiš vsak dan.

Če kdaj prideš na Bovško stran, ne razmišljaj – pojdi. Dih boš zadržal, pa ne od napora, ampak od lepote. Slap Boka ni samo voda, ki pada s skale. Je opomnik, kako majhni smo in kako lepo je, da smo tam, da to sploh lahko vidimo.…